Ana Dvoršak

Sem povsem povprečna mamica, ženska, hčerka, žena in človek. Povprečna rečem zato, ker močno čutim, da trenutno potrebujemo kot osebe in kot narod znižati svoja pričakovanja do sebe in drugih. Si priznati, da smo vsi samo ljudje s svojimi napakami, pomankljivostmi in nepredelanimi čustvi oz. senčnimi, temnimi deli osebnosti, ki jih skrivamo nekje globoko v nezavednem.

Trenutno delam stvari, ki me veselijo in mi prikličejo nasmeh na obraz, iskrico v oči. Zahtevajo pa tudi veliko dela s sencami. Delo z ljudmi, odnosi zahtevajo veliko mero zavedanja, da so drugi ljudje naša ogledala, ki nam neprestano vračajo odsev. Ne glede na to, ali je na drugi strani otrok, stranka, mož ali šef, vedno dobimo točno tisto, kar potrebujemo. Naš namen je, da zacelimo svoje rane, ki so še ostale nezaceljene.

Sem oseba, ki ji gredo besede rade iz ust, ki uživa v izražanju, pisanju, govorjenju, intuitivnem risanju, plesanju in petju, v obredih, v pogovornih krogih, materinskih krogih, v ženski družbi in v gibanju, meditaciji, mantranju, jogi.

Želim si, da bi bil svet lepši. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da nas soočanje s svojimi sencami pripelje do sprejemanja sebe, miru in zadovoljstva. Čas v zadnjem obdobju raje kot sanjarjenju in gledanju v oz. proti svetlobi namenim potovanju v najbolj temne kotičke svoje duše. Tiste, ki sem jih potisnila daleč stran od oči zunanjega sveta in tudi od mojih oči. Na tej poti počasi, košček za koščkom vračam svoji duši njeno celovitost in neponovljivost. Vedno bolj se zavedam svoje vrednosti, hkrati pa se vedno bolj zavedam, da smo vsi enako vredni. Vsak zase unikaten košček vesolja, ki utripa v svoji lastni barvi, se giblje s svojo unikatno hitrostjo in uči neponovljive lekcije.

Prehodila sem veliko težkih poti in se iz njih rodila drugačna, močnejša. V zadnjem obdobju sem se soočila s poporodno depresijo. Danes lahko rečem, da sem za svojo izkušnjo in za rojstvo mojega sina neskončno in res iz srca hvaležna. Ni bilo lahko, še vedno doživljam veliko težkih trenutkov. Iz vsakega obdobja teme pa ne izplavam več kot včasih, to je samo zato, ker je biti depresiven težko in nezaželjeno. Predam se temi, da me objame, da me nauči vsega, kar me ima za naučiti in ko se vrnem, se vrnem drugačna. Tema me preobrazi in nikoli več ne bom gledala na svet enako kot prej. Prvič v življenju sem se res prizemljila v svojem telesu na tej zemlji. Ne živim več za druge. Naučila sem se poslušati svoje telo, svoje želje, živeti svoje poslanstvo in predvsem živeti svoje življenje. Naučila sem se prevzemati odgovornost za svoje občutke, za svoje potrebe in želje. Prej sem veliko razmišljala o tem, kako bodo drugi reagirali, kaj si drugi želijo in kaj bodo rekli. Strah, sram in slaba vest se danes porajajo manj pogosto. Ko pridejo, se zavedam, da so to moje sence. Danes jih lahko pobožam, sem do njih sočutna, ko se spet prikradejo na dan. Razumem, da smo vsi samo ljudje, ki se celo življenje učimo. Občutki me še vedno včasih preplavijo, ampak me več ne potrejo. Tudi z njimi, z roko v roki, sem dovolj dobra. Dovolj dobra mama, dovolj dobra žena, dovolj dobra hčerka in dovolj dober človek.