KO POZABIMO NA SVOJE KORENINE

Zakaj je čas, da Slovenci ponovno obudimo svojo duhovno dediščino

V zadnjih letih opažam nekaj zelo zanimivega.
Ljudje vse bolj prihajajo v stik z duhovnostjo, energijami, rituali, starodavnimi učenji.
Vse več nas meditira, moli, manifestira, uporablja mantre, se obrača k vzhodnim bogovom, afriškim simbolom, južnoameriškim obredom.

In to je prekrasno.
Vsaka tradicija nosi svoj zaklad.

A hkrati se v meni tiho prebudi nekaj drugega —
nežen žalostni občutek, da medtem, ko z odprtimi rokami sprejemamo tuje duhovnosti, pozabljamo na svojo lastno.

🌳 Slovenci nismo narod brez duše. Nismo narod brez bogov. Nismo narod brez mitologije.

Velikokrat slišim:
»Mi nimamo svoje mitologije.«
»Mi nismo imeli bogov.«
»Mi nimamo staroselske tradicije.«

Ampak resnica je ravno nasprotna:
imamo jo. In bogato je. In starejša je, kot si mislimo.

Naši predniki so stoletja, tisočletja častili naravo.
Sonce, veter, vodo, studence, gore, drevesa, letne čase, žetev, ogenj, hišni prag, rodovitnost…
To niso bile prazne geste. To je bila njihova molitev.
Njihov način, kako so se povezali z Življenjem.

Častili so boginje in bogove:

  • Mokoš – veliko mater, zaščitnico žensk, otrok in zemlje.
  • Živo – boginjo življenja, pomladi, vode in obilja.
  • Peruna – boga neba, groma in zaščite.
  • Velesa – boga modrosti, živine, bogastva in podzemlja.
  • Svaroga – boga svetlobe in ognja.
  • Morano – boginjo zime, smrti in ponovnega rojstva.
  • Kresnika – slovenskega sončnega junaka, prinašalca svetlobe.
  • pa vile, rusalke, gorske duhove in varuhe doma.

To je bila naša duhovnost.
Naši templji so bili gozdovi.
Naša svetišča so bili studenci.
Naše pesmi so bile molitve.
Naši obredi so bili posvečanje letnih časov.

🔥 Zakaj smo potem pozabili?

Ker je naša tradicija bila ustna.
Ni bilo svetih knjig. Ni bilo pisnih zakonov. Ni bilo hierarhičnega duhovništva.

Znanje se je prenašalo skozi:

  • pripovedi,
  • pesmi,
  • obrede,
  • praznike,
  • letne cikle,
  • ženske kroge,
  • družinske običaje.

Ko je nekaj ustno, tiho, srčno — to se najhitreje izgubi v času sprememb.

Tuje tradicije pa pridejo zapisane, strukturirane, delavnice, sistemi, iniciacije.
Zelo enostavne za učenje.
Zelo privlačne.

In tako se zgodi, da ljudi v Sloveniji poznajo imena tujih bogov —
Šiva, Šakti, Horus, Isis, Inana, Pachamama —
ne poznajo pa Mokoši, Žive, Peruna in Velesa.

Ne zato, ker bi bili tuji boljši.
Ampak zato, ker svoje tradicije nismo ohranili v zavestni obliki.

🌾 **A jaz verjamem, da se prebuja nekaj novega.

Ali bolje rečeno — nekaj starega.**

Čutim, da se vrača želja po tem, da najdemo korenine.
Ne zato, da bi se zapirali v preteklost.
Ampak zato, da bi razumeli, kdo smo.

Saj brez korenin drevo ne more rasti visoko.

In mi imamo korenine.
Imamo modrost.
Imamo pesem.
Imamo staroselce.
Imamo svojo dušo in svoj mit.

Vse, kar potrebujemo, je volja, da na to ponovno pogledamo.
Da nehamo verjeti, da smo “prazni” ali da je duhovnost nekaj, kar moramo uvoziti.

🌕 **Naša dediščina ne želi izginiti.

Želi, da jo ponovno slišimo.**

Ko stopiš v gozd, ko sedeš ob studenec, ko pogledaš v ogenj, ko začutiš veter na koži —
tam si.
Tam je stik.
Tam je naš izvor.

In morda je zdaj čas, da si priznamo:

Ne rabimo tujega, da bi bili duhovni.
Imamo svoje.
Samo spomniti se moramo.

S spoštovanjem do sebe.
Do svojih prednikov.
Do zemlje, ki nas nosi.

In z odprtim srcem, ki lahko sprejema svet —
a ne pozabi na dom.

Podobne objave