Sem povsem povprečna mamica, ženska, hčerka, žena in človek. Povprečna rečem zato, ker močno čutim, da trenutno potrebujemo kot osebe in kot narod znižati svoja pričakovanja do sebe in drugih. Si priznati, da smo vsi samo ljudje s svojimi napakami, pomankljivostmi in nepredelanimi čustvi oz. senčnimi, temnimi deli osebnosti, ki jih skrivamo nekje globoko v nezavednem.
Trenutno delam stvari, ki me veselijo in mi prikličejo nasmeh na obraz, iskrico v oči. Zahtevajo pa tudi veliko dela s sencami. Delo z ljudmi, odnosi zahtevajo veliko mero zavedanja, da so drugi ljudje naša ogledala, ki nam neprestano vračajo odsev. Ne glede na to, ali je na drugi strani otrok, stranka, mož ali šef, vedno dobimo točno tisto, kar potrebujemo. Naš namen je, da zacelimo svoje rane, ki so še ostale nezaceljene.
Sem oseba, ki ji gredo besede rade iz ust, ki uživa v izražanju, pisanju, govorjenju, intuitivnem risanju, plesanju in petju, v obredih, v pogovornih krogih, materinskih krogih, v ženski družbi in v gibanju, meditaciji, mantranju, jogi.
Želim si, da bi bil svet lepši. Hkrati pa se vedno bolj zavedam, da nas soočanje s svojimi sencami pripelje do sprejemanja sebe, miru in zadovoljstva. Čas v zadnjem obdobju raje kot sanjarjenju in gledanju v oz. proti svetlobi namenim potovanju v najbolj temne kotičke svoje duše. Tiste, ki sem jih potisnila daleč stran od oči zunanjega sveta in tudi od mojih oči. Na tej poti počasi, košček za koščkom vračam svoji duši njeno celovitost in neponovljivost. Vedno bolj se zavedam svoje vrednosti, hkrati pa se vedno bolj zavedam, da smo vsi enako vredni. Vsak zase unikaten košček vesolja, ki utripa v svoji lastni barvi, se giblje s svojo unikatno hitrostjo in uči neponovljive lekcije.
