MOJA RESNICA O SPOLNOSTI:

KO BEŽIŠ OD SVOJIH KORENIN, NE DA BI VEDLA, DA BEŽIŠ**

Dolgo sem verjela, da so modrosti o spolnosti, svetosti, intimnosti in ljubezni doma nekje daleč.
V Indiji.
V tantričnih šolah.
V taoističnih praksah.
V vzhodnjaških templjih, v starodavnih filozofijah, v mističnih učenjih, ki so mi ob prvi dotikali srca dali občutek, da sem našla nekaj dragocenega.

In res — našla sem veliko.
A hkrati sem dolgo mislila, da pri nas ni ničesar.
Da so naši predniki prazni, da nimamo svoje tradicije, svojih obredov, svoje modrosti o telesu, o ženski, o moškem, o ljubljenju.

Zakaj bi karkoli iskala doma, če so vsi govorili, da je sveto znanje tam daleč?

Nekega dne pa sem začutila nekaj globokega. Nekaj, kar me je ustavilo.

Na neki točki sem začela čutiti, da govorjenje o tantri ni več moja pot.
Ne da bi to pričakovala.
Ne da bi hotela.
Bolj kot notranji šepet, ki ga ni bilo več možno ignorirati.

Ko sem poskušala pisati o tantri, se ni več odprlo.
Ni šlo skozi.
Ni bilo več moje.

Znotraj mene je bilo nekaj, kar se je tiho, vztrajno upiralo.
Beseda “tantra” se mi je začela zdeti tuja.
Kot da ne pripada mojemu telesu.
Kot da prihaja iz nekega prostora, ki ni moj.

In resnica je bila preprosta:

Ni več resonirala.

Nisem več čutila, da govorim iz sebe, iz svojega srca, iz svoje zemlje.
Začela sem se odmikati.
Ustavila sem objave.
Jih prenehala delati.
In začela sem pisati drugače ( rodila se je senzualna masaža) – bolj iz svojega telesa, iz svojih občutkov, iz svoje duše.

Kot da sem se iz tujih templjev vračala v svojega.

Začela sem hoditi v gozd. In tam sem našla nekaj, kar je bilo ves čas moje.

Vsak korak med drevesi je bil kot povratek.
Kot spomin.
Kot odpiranje nečesa, kar je bilo v meni vedno doma, a preveč tiho, da bi ga prej slišala.

V gozdu nisem bila učenka nekih tujih modrosti.
Nisem bila naslednica tujih bogov.
Nisem bila del neke filozofije.

Tam sem bila jaz.
Čista.
Prvinska.
Naravna.

In ko sem hodila po mehki zemlji, ko sem čutila drevesa, dih zemlje, tišino, veter , vodo, — sem začela čutiti, da sem v templju.
Da je ta tempelj domač, da me objema, da me podpira, da me vabi, da se vrnem k sebi.

Da je vse okoli mene in v meni govorilo:

“Tu si doma.
Tu pripadaš.
To so tvoje korenine.
Tukaj je tvoja modrost.”

Vsak list, vsaka veja, vsaka kapljica svetlobe me je peljala bližje k resnici, ki sem jo dolgo iskala daleč stran od sebe.

In takrat sem dojela, da sem pravzaprav bežala.

Ne zavestno.
Ne namerno.

Bežala sem pred praznino, ki so mi jo privzgojili —
da pri nas nimamo ničesar svetega.
Da nimamo svoje modrosti o spolnosti, telesu, ženski, moškosti.
Da nimamo boginj.
Da nimamo obredov.
Da nimamo duhovnosti.

Toda gozd mi je pokazal, da to ni res.
Da je resnica drugačna.

**Nisem bežala pred svetom.

Bežala sem pred svojim izvorom.**

In ko sem se vrnila vanj — sem se vrnila vase.

Danes razumem, da svetost spolnosti ni samo v tantri.

Je v zemlji.
V vodi.
V dotiku.
V dihu.
V ženski, ki čuti.
V moškem, ki je prisoten.
V ciklih narave.
V obredih naših prednikov.
V boginjah, ki smo jih pozabile.
V tišini, ki jo preglasijo tuji sistemi.
V telesu, ki ve, še preden jaz vem.

Tantra me je nekaj naučila.
Hvaležna sem ji.
A ne nosi moje krvi.

Moje korenine so slovanske.
Moja svetost je v tem prostoru.
Moja pot je doma.
Moja resnica je tam, kjer sem jaz — ne tam, kjer sem mislila, da moram biti.

In danes končno vidim:

**Vse, kar sem iskala v tujih templjih,

je bilo ves čas v meni —
in v mojih koreninah.