KAKO SO NAŠI PREDNIKI (SLOVANI) GLEDALI NA SPOLNOST

Spolnost kot živa sila, sveta energija in del zdravljenja

Današnji svet je prežet s površinsko erotiko, sramom, popačeno sliko ženskega telesa in umetno ustvarjeno idejo, kaj naj bi bila “spolnost”.
Toda če se za trenutek ustavimo in pogledamo nazaj – k našim prednikom, k Slovanom – odkrijemo nekaj popolnoma drugega.

Nekaj, kar je mehko, sveto, naravno.
Nekaj, kar zdravi.
Nekaj, kar smo pozabili – a vseeno nosimo v sebi.

Slovani so spolnost razumeli kot živo silo življenja.
Kot dih, ki potuje med človekom in naravo.
Kot most med zemljo in nebom, med ženskostjo in moškostjo, med telesom in dušo.

Ni bila tabu.
Ni bila greh.
Ni bila prepoved.

Bila je energija, ki se spoštuje.
Bila je svetost, ki se časti.

1. Spolnost kot živa sila življenja

Naši predniki so verjeli, da spolna energija ni samo “želja” – temveč prvinska sila, ki ustvarja vse, kar živi.

Enak ogenj, ki poganja seme k rasti, odprira cvet, prebuja pomlad in rojeva življenje, teče tudi v človeku.

Zato spolnost ni bila nekaj, kar bi skrili, potlačili ali se je sramovali.
Bila je naravni del cikla.

2. Spolnost kot sveta energija, povezana z naravo

Slovani so živeli v ritmih zemlje.
Skozi kres, skozi vodo, skozi solsticije in ekvinokcije.
Verjeli so, da se spolna energija prebuja, raste, cveti in umika – tako kot letni časi.

• pomlad → nežnost, prebujanje
• poletje → ogenj, želja, zlitje
• jesen → umirjanje, povezovanje
• zima → regeneracija, notranji umik

Spolnost je bila del iste modrosti, kot je bila modrost setve, žetve, cvetenja in mirovanja.

3. Povezanost z bogovi in boginjami

Za Slovane spolnost nikoli ni bila “brez duše”.
Vedeli so, da je združitev nekaj, kar se dotakne nevidnega.

Zato so jo povezovali z bogovi:

  • Živa – boginja življenja, ljubezni in spolne energije srca
  • Mokoš – boginja ženskega telesa, plodnosti in cikličnosti
  • Yarilo – bog moške spolne sile, poguma in semena
  • Lada – boginja harmonije med žensko in moško energijo

Združitev moškega in ženske je bila simbol kozmičnega ravnovesja.

4. Spolnost kot del zdravljenja in notranje harmonije

To je del, ki ga sodobni svet skoraj ne pozna več.

Slovani so verjeli, da se preko nežnosti, dotika in ljubljenja zdravi:

• žalost
• potrtost
• telesna napetost
• zaskočenost v energiji
• prekinjen stik s sabo
• rana na srcu

Moški dotik je zdravil ženski spodnji trebuh.
Ženska toplina je zdravila moško tesnobo v prsih.

Spolnost ni bila “dejanje” –
bila je terapija, komunikacija in duhovna izmenjava.

5. Spolnost kot čustvena in duhovna povezanost

Najbolj presenetljiva resnica o Slovanih.
Niso verjeli v “hladno telo brez srca”.

Verjeli so, da:

telo in duša sta eno.
Ljubezen in spolnost sta povezani.
Nežnosti in telesnosti ne moreš ločiti.

To je popolno nasprotje sodobne kulture, ki skuša spolnost ločiti od občutkov.
Naši predniki tega niso poznali.

Intimnost je bila:

  • odprt pogled
  • prisotnost
  • skupno dihanje
  • dotik
  • energijska izmenjava
  • spoštovanje

Kaj lahko danes vzamemo iz slovanske spolnosti?

Da je spolnost nekaj živega.
Nekaj, kar nas povezuje.
Nekaj, kar zdravi.

Da telo ni greh.
Da energija ni tabu.
Da je ljubezen – najprej nežna, nato ognjena , je darilo, ne obveznost.

Da je spolnost sveta, ne zato, ker bi bila strogo ritualna,
ampak zato, ker je čista, naravna, iskrena.

Kot voda.
Kot ogenj.
Kot dih zemlje.

In da se tega lahko spomnimo.
Vsak od nas.
Vsaka ženska, vsak moški.

V naših kosteh je zapisano.
V naši krvi.
V našem spominu.
V naši duši.

Slovani smo nosili to modrost.
Mi jo lahko ponovno obudimo.

Podobne objave