VRAČANJE K KORENINAM – VIZIJA SKUPNOSTI PRIHODNOSTI 🌿

Vedno bolj čutim, da ljudje ne potrebujemo samo še več tehnologije, več produktivnosti in več hitenja.

Potrebujemo nekaj veliko globljega.

Potrebujemo vrnitev.
Nazaj k sebi.
Nazaj k ljudem.
Nazaj k vrednotam.
Nazaj h koreninam.

Današnji svet je mnoge ljudi oddaljil:
od narave,
od skupnosti,
od družine,
od telesa,
od medsebojne pomoči,
in pogosto tudi od samega sebe.

Veliko ljudi danes živi med ljudmi, pa so kljub temu osamljeni.
Imamo vse več informacij, a vse manj pripadnosti.
Vedno več materialnega, a vedno manj občutka doma.

In prav zato se v meni že dolgo rojeva vizija drugačnega načina življenja.

Ne kot pobeg iz sveta.
Ampak kot poskus ustvariti bolj zdrav, povezan in človeški svet.

Vizija skupnosti, kjer bi ljudje ponovno živeli vrednote, ki povezujejo:
– spoštovanje,
– sodelovanje,
– srčnost,
– odgovornost,
– medsebojna pomoč,
– družina,
– povezanost,
– soustvarjanje,
– zaupanje,
– iskrenost,
– pripadnost.

Skupnosti, kjer človek ne bi bil vreden samo toliko, kolikor zasluži ali proizvede.

Ampak bi bil viden kot človek.
S svojimi talenti.
Znanjih.
Srčnostjo.
Prispevkom skupnosti.

Želim si ustvariti prostor, kjer bi:
– povezovali ljudi različnih znanj in poklicev,
– organizirali izmenjevalnice oblačil, knjig, semen, izdelkov,
– delili znanje in izkušnje,
– ustvarjali podporno mrežo ljudi,
– soustvarjali projekte,
– pomagali drug drugemu,
– ponovno obudili občutek skupnosti in pripadnosti.

Veliko naših prednikov je živelo drugače kot danes.

Ljudje so si pomagali.
Skupaj gradili hiše.
Skupaj pridelovali hrano.
Skupaj pazili otroke.
Skupaj praznovali.
Skupaj preživljali težke čase.

Človek ni bil sam.

Danes pa mnogi hrepenijo ravno po tem:
da bi ponovno nekam pripadali.

Predstavljam si skupnost oziroma mrežo ljudi, kjer bi lahko:
– nekdo prideloval hrano,
– nekdo učil otroke,
– nekdo kuhal,
– nekdo izdeloval naravne izdelke,
– nekdo vodil delavnice,
– nekdo pomagal pri organizaciji,
– nekdo skrbel za vrtove,
– nekdo razvijal spletno platformo,
– nekdo povezoval ljudi.

Vsak človek ima nekaj dragocenega.

In morda ni rešitev v tem, da vsi tekmujemo med sabo.
Morda je rešitev v tem, da začnemo sodelovati.

Ideja temelji tudi na izmenjavi:
znanja,
storitev,
dobrin,
časa,
podpore.

Ne samo na denarju.

Nekdo morda nima veliko denarja, ima pa ogromno znanja, topline, delovne energije ali ustvarjalnosti.

Tak človek je za skupnost lahko neprecenljiv.

V prihodnosti bi se lahko razvijali:
– skupni vrtovi,
– ekološka posest ali kmetija,
– prostor sobivanja,
– rodovna šola za otroke,
– medgeneracijsko povezovanje,
– učenje zeliščarstva, divje hrane, naravne gradnje,
– delavnice odnosov, zdravja, ustvarjalnosti,
– mreža podpornih družin,
– skupnostni dogodki,
– izobraževalni center,
– povezovanje s podobnimi skupnostmi po svetu.

Morda bi nekoč nastalo tudi pravo sodobno “pleme”.

Ne pleme v primitivnem smislu.
Ampak zavestna skupnost ljudi, ki želijo živeti bolj povezano in bolj srčno.

🌍 Verjamem tudi, da bi lahko za tak projekt v prihodnosti pridobili evropska sredstva ali podporo različnih razpisov, saj se Evropa vedno bolj usmerja v:
– trajnostne skupnosti,
– povezovanje ljudi,
– socialno podjetništvo,
– medgeneracijsko sodelovanje,
– ekološke projekte,
– lokalno samooskrbo,
– skupnostne modele bivanja,
– izmenjavo znanja,
– podporne mreže.

A najprej potrebujemo ljudi.
Jedro.
Vizijo.
Skupino srčnih soustvarjalcev.

Zato iščem ljudi:
– vizionarje,
– podjetnike,
– programerje,
– organizatorje,
– ustvarjalce,
– pedagoge,
– terapevte,
– vrtnarje,
– zeliščarje,
– ljudi z izkušnjami pri projektih,
– ljudi z odprtim srcem.

Ne iščem popolnih ljudi.

Iščem ljudi, ki čutijo, da današnji način življenja ni edina možnost.
Ljudi, ki si želijo več povezanosti.
Več smisla.
Več sodelovanja.
Več življenja.

Seveda taka skupnost ne more delovati brez odgovornosti.

To ni prostor za izkoriščanje, manipulacijo, sovraštvo, zavist ali zgolj jemanje brez prispevka.

Skupnost lahko živi samo takrat, ko ljudje razumejo:
da smo drug drugemu pomembni.
Da skupaj ustvarjamo prostor, v katerem živimo.

Verjamem, da bi otroci v taki skupnosti odraščali drugače.
Z več občutka varnosti, manj travm.
Več povezanosti.
Več stika z naravo.
Več odraslih, ki bi jih videli in slišali.

In verjamem, da bi tudi odrasli ponovno našli nekaj, kar smo kot družba izgubili:
občutek doma med ljudmi.

To je za zdaj še ideja.
Vizija.
Seme.

Kako se tega lotit še sama ne vem točno, dejstvo pa je, da več glav več ve.

Ampak vsaka velika sprememba se začne z nekaj ljudmi, ki si upajo verjeti drugače.

Če te ta zapis pokliče,
če ob njem nekaj začutiš,
če bi želel/a soustvarjati, pomagati, prispevati ideje ali se povezati…

mi piši rozi.lavita@gmail.com

Morda je čas, da ponovno ustvarimo skupnosti.
Tokrat bolj zavestno.
Bolj srčno.
In bolj človeško.